Dobrih trideset let je minilo, odkar sta starša prvič stopila na kmetijo na robu vasi, ki jo je oče podedoval od svoje stare mame. Travniki so bili zaraščeni, hlev prazen, hiše pa sploh ni bilo – le temeljne sanje  in tiha odločnost. Takrat nista imela veliko, razen poguma, delavnih rok in vere, da se iz praznine lahko rodi dom. 

Najprej sta začela graditi hišo. Počasi, opeko za opeko, pogosto ob večerih in vikendih, ko so drugi počivali. Veter je nosil vonj po svežem lesu, zemlja pod nogami pa je postajala znova živa. Hiša ni rasla le iz betona in desk, temveč iz vztrajnosti in ljubezni. Vsaka stena je imela svojo zgodbo, vsako okno pogled v prihodnost.

Leta so tekla in z njimi tudi nove ideje. Leta 1995 sta naredila pogumen korak in odprla podjetje za prevoze ljudi. Kombi in kasneje avtobus ni bil le prevozno sredstvo, postal je most med kraji, ljudmi in zgodbami. Bila sta med prvimi, ki sta v teh krajih videla priložnost v povezovanju in gostoljubju. Vsaka vožnja je prinesla nov obraz, nov pogovor in občutek, da delata nekaj pomembnega.

Skoraj istočasno sta začela še z oddajanjem apartmajev. Takrat to ni bilo samoumevno. Apartmaji so bili del turistične kmetije, preprosti, a topli. Gostje niso prihajala le prespat – prihajali so doživeti. Starša sta znala prisluhniti, postreči in ustvariti občutek, da si dobrodošel, kot da si doma.

Kar je nekoč bila prazna kmetija, je sčasoma postalo prostor življenja, dela in zgodb. Prostor, kjer so se srečevale poti ljudi od blizu in daleč. In če danes pogledaš nazaj, vidiš, da ni šlo le za gradnjo hiše, apartmajev in podjetja. Šlo je za gradnjo prihodnosti – tiho, vztrajno in s srcem.

Letos aprila sem tudi sama stopila na prag novega poglavja. Ne kot obiskovalka ali pomočnica, temveč tista, ki nosi odgovornost in vizijo. Oče se je po letih trdega dela upokojil – z mirnim srcem , saj je vedel, da delo ne bo obstalo. Podjetje za prevoze je predal bratu, meni pa kmetijo. Ni šlo le za delitev nalog, temveč za prenos zaupanja, znanja  in zgodbe, ki se je pisala desetletja.

Ko sem prevzela vodenje kmetije, sem začutila težo preteklosti in hkrati lahkotnost prihodnosti.  Vsak kotiček mi je bil domač, a hkrati sem ga začela gledati z novimi očmi. Tukaj sem odraščala, se učila delati, poslušati goste in razumeti naravo. Zdaj je prišel čas, da prostoru vzdihnem svoj ritem. 

Na domačiji bom nadaljevala z življenjem. Ne le z delom, ampak z vsakdanom, ki je prepleten z letnimi časi, jutra ob prvem svitu in večere, ko se dan umiri. Razvijala jo bom spoštljivo, korak za korakom, z mislijo na to, kar je že zraslo in z vizijo tega, kar še lahko. Novi pristopi, sveže ideje in sodobni prijemi bodo našli svoje mesto ob tradiciji, ki daje domačiji dušo.

Moja želja ni spremeniti tega, kar je dobro, temveč nadgraditi. Narediti domačijo še boljšo, bolj odprto, bolj živo. Da bo ostala prostor, kamor se ljudje vračajo – ne le kot gosti, ampak kot del zgodbe. Tako se krog zapira in hkrati odpira znova : iz sanj staršev raste moja pot, trdna v koreninah in pogumna v pogledu naprej.

Čeprav sem uradno prevzela vodenje domačije, nikakor nisem sama. Starša sta še vedno tukaj – ne več v ospredju, a vedno blizu. Priskočita na pomoč, kadar je treba, z nasvetom in izkušnjami, ki jih prinesejo leta dela. 

V veliko oporo mi je tudi mož. Ne le z delom, ampak z razumevanjem, potrpežljivostjo in vero v skupno pot. Domačija ni zgolj prostor, kjer živimo – je način življenja, ki ga deliva. Skupaj iščeva rešitve, načrtujeva prihodnost in se veseliva majhnih zmag, ki jih prinese vsakdan. 

Najlepši del pa raste med nama – najin mali sinček. Z drobnimi koraki, a z velikim zanimanjem, že zdaj rad priskoči k vsakodnevnim opravilom. Opazuje, sprašuje, pomaga po svojih najboljših močeh in se uči skozi igro. Znanje, ki sta ga starša nekoč predajala meni, zdaj midva z možem počasi predajava njemu. Nevsiljivo, naravno, z zgledom. 

Ko ga gledam, kako z resnostjo prime za orodje ali z nasmehom pozdravi goste, vem, da domačija ni le dediščina preteklosti, ampak obljuba prihodnosti. Tu se prepletajo tri generacije – izkušnje, sedanjost in upanje. In prav v tem je njena največja moč: v ljudeh, ki jo živijo, gradijo in jo z ljubeznijo prenašajo naprej.

Vabimo vas, da nas obiščete. Da se za trenutek ustavite, zadihate s polnimi pljuči in začutite ritem narave, ki tukaj še vedno narekuje čas. Da spijete jutranjo kavo z razgledom, prisluhnete tišini in smehu otrok in okusite domačnost, ki je ne moreš najti v naglici vsakdana.

Zgodba se še piše – in veseli  bomo, če boste njen del tudi vi! 

Dobrodošli pri nas.